SAMOGRADNJA PREZRAČEVALNEGA SISTEMA

Izvedbo instalacij (vodovod, plinovod, elektrika, ogrevanje) v stanovanju je najbolje prepustiti izkušenemu strokovnjaku, saj so morebitne napake ne le drage, ampak tudi nevarne.

Prezračevalni sistemi so izjema na tem področju, saj je izvedba zelo enostavna, manjše napake pa se dajo še pravočasno odpraviti. Zato jih lahko po naših navodilih in s strokovno podporo izvede inštalater, ki na objektu izvaja druge instalacije. Zakaj lahko pretežni del sistema prezračevanja naredimo v lastni režiji?

  • Sistem sestoji iz standardnih elementov (če delamo pahljačast oz. t.i. »špageti« razvod s fleksibilnimi kanali – drugačnega ne priporočamo), ki se med seboj zelo enostavno spajajo in so zato napake ali netesnosti zelo redke.
  • Tudi če bi bil kak spoj malenkost netesen, to ne bi imelo resnih posledic (popolnoma drugače kot pri denimo vodovodnih napeljavah …).
  • Ob natančnem pregledu izvedenih instalacij lahko sami odkrijemo in še pravočasno odpravimo morebitne napake.
  • Pred zagonom naprave in umeritvijo pretokov bo usposobljen strokovnjak še enkrat preveril razvod na še vedno dostopnih mestih.

 

V NADALJEVANJU JE INTEGRALNI TEKST, VEČ O POSAMEZNIH VPRAŠANJIH NAJDETE V LEVEM MENIJU

Če nam pošljete tlorise, vam brezplačno izdelamo tehnično rešitev in veljavno ponudbo!

Učimo se na napakah

Najlažje se učimo na napakah, zato jih kar takoj omenimo, da jim ubežite še preden se pojavijo. Te napake se sicer ne dogajajo le samograditeljem, ampak celo zelo izkušenim projektantom in izvajalcem:

  • Napačno določeni volumenski pretoki po prostorih.
  • Dovajanje in odvajanje zraka iz istega prostora.
  • Lokacija dovodov in odvodov zraka.
  • Kuhinjska napa z direktnim odvodom zraka navzven.
  • Uravnoteženje volumnov po etažah.
  • Izvedba sifona za odvod kondenzata.
  • Napačna lokacija prezračevalne naprave.

Te napake bodo pomagali preprečiti napotki v nadaljevanju. Najprej si moramo na papirju (in nato na objektu, ko je zgrajen) zamisliti, kakšni so potrebni pretoki zraka po prostorih in kje bodo nameščeni elementi sistema. Iz tega bo izhajal seznam potrebnega materiala.

Pri vrstnem redu izvajanja instalacij naj ima prezračevanje rezervirano prvo mesto, torej naj se izvaja pred vsemi ostalimi instalacijami, ali takoj za kanalizacijo! Razlog je enostaven: vodniki za zrak so velikih dimenzij in se zelo težko umikajo drugim instalacijam, medtem ko so vodniki za druge instalacije manjših dimenzij in se veliko lažje umikajo cevem za prezračevanje. Prezračevanje se lahko naredi tudi kot zadnje, če smo vse dobro premislili in drugi izvajalci pustijo zadosten prostor za normalno izvedbo.

Splošni napotki

Da bi vedeli kaj dimenzionirati, si najprej odgovorimo na vprašanje, kaj zajema prezračevalni sistem? To so naslednji elementi:

  • Dovod zunanjega zraka (navadno iz fasade, DN 150 mm) do prezračevalne naprave je narejen iz toplotno izoliranih cevi. Te so lahko iz »iso« cevi (iz vrste stiroporja), lahko pa so kovinske ali plastične z ustrezno dodatno toplotno zaščito.
  • Odvod izrabljenega zraka iz objekta je narejen enako kot dovod zunanjega zraka, lokacija na fasadi je oddaljena za okoli 300 cm, raje višje kot nižje kot zajem zraka. Če smo blizu, lahko zrak odvedemo tudi čez streho, sicer je ta rešitev draga in delikatna.
  • Pred ogrevanje ali pred ohlajanje zunanjega zraka lahko izvedemo na več načinov (z električnim grelnikom, zemeljskim prenosnikom toplote, klima napravo, vodnim prenosnikom toplote), vendar pri napravah, ki vračajo vlago, to ni nujno potrebno.
  • Prezračevalna naprava z vračanjem toplote (opcijsko tudi vlage), ki jo imenujemo tudi rekuperator.
  • Dogrevanje ali pohlajenje zraka, ki ga dovajamo v bivalne prostore, je možno izvesti, vendar ni nujno. V poštev pride predvsem v pasivnih hišah, kjer ni drugega ogrevalnega vira.
  • Dušilci hrupa dolžine 100 cm se namestijo med prezračevalno napravo in dvema razdelilnima komorama.
  • Razdelilni komori (ena za dovodne fleksibilne cevi, ena za odvodne) imata na eni strani priključek na rekuperator (preko dušilca hrupa), na drugi strani pa 6, 10 ali 15 priključkov za fleksibilne cevi.
  • Gibljive cevi d75 mm, po katerih dovajamo ali odvajamo zrak iz prostorov – vsaka taka cev lahko prenaša do 30 m3/h zraka.
  • Dovodni ali odvodni ventili za dovod ali odvod zraka iz prostorov so narejeni iz ohišja, na katerega z ene strani priključimo fleksibilne cevi (eno ali dve – 30 ali 60 m3/h zraka), na drugi strani pa vložimo vidni dovodni »difuzor« ali odvodno rozeto.
  • Regulacija delovanja naprave je praviloma v vhodni veži ali v dnevni sobi in je povezana z rekuperatorjem in določa režim obratovanja. Lahko namestimo tudi električno stikalo (v kuhinji in/ali kopalnici), s katerim zaženemo režim intenzivnega prezračevanja (največja moč naprave za interval 15 – 30 minut).
    Upoštevali smo, da gre za novo enodružinsko hišo – pri stanovanjih in sanacijah je zadeva podobna, razlikujejo se detajli (po navadi pa je tam največji problem, kje peljati kanale za zrak).

Če nam pošljete tlorise vašega stanovanja ali hiše, vam bomo brezplačno poslali razrez volumnov, risbo prebojev in poteka cevi, seznam potrebnega materiala in ponudbo za material in montažna dela (nekakšen »projekt« prezračevanja), kar je za vas v tej prvi fazi zelo praktično, saj se v celoti lahko posvetite le izvajanju grobe instalacije.

Kje in koliko zraka potrebujemo?

V vsak prostor, kjer bodo stanovalci spali, je potrebno projektirati 30 kubičnih metrov zraka na uro za vsako osebo, torej

  • v spalnici staršev 60 m3/h, 2 cevi
  • otroške sobe po 30 m3/h, 1 cev
  • kabinet 30 m3/h, soba za goste 30 – 60 m3/h …, 1 do 2 cevi
  • dnevna soba po 30 m3/h za vsakega stanovalca, do 120 m3/h, do 2 x 2 cevi

Iz vseh prostorov, kjer nastajajo vonjave ali vodna para, je potrebno zrak odvajati.

  • kuhinja min. 90 m3/h, priporočljivo 120 m3/h, do 2 x 2 cevi
  • kopalnice 30 – 60 m3/h, odvisno od zasedenosti, 1 do 2 cevi
  • WC 30 m3/h, 1 cev
  • Utiliti min. 30, priporočljivo 60 m3/h, 1 do 2 cevi
  • Garderobe, shrambe, strojnica, … 15 – 30 m3/h, 1 cev

Bolj podrobno o dimenzioniranju

Kje namestiti prezračevalno napravo in potrebni instalacijski priključki

Rekuperator je smiselno umestiti v tehnični prostor oz. kurilnico, idealno v kleti. V kurilnici je na voljo tudi toplotna energija ali hlad, ki ju lahko uporabimo za dogrevanje ali dohlajanje zraka. V vsakem primeru mora rekuperator nameščen v prostoru, kjer temperatura ne pade pod 10 °C, do naprave pa moramo enostavno dostopati s sprednje strani zaradi menjave filtrov. Razdelilne komore lahko pritrdimo na strop, rekuperator pa pod njega, tako da nam pri normalni višini stropa ostane pod napravo še 1m višine, na primer za pralni stroj.
Predvsem zato, ker podstrešje ponavadi ni ogrevano (čeprav mogoče je v toplotnem ovoju), namestitev rekuperatorja tam ni primerna.

Rekuprator mora v večetažnih hišah biti v istem prostoru kot vertikala (tipično dimenzij 90 x 25 cm), ki je edini tlorisni prostor, ki ga bomo porabili za namestitev prezračevalnega sistema. Potrebni priključki za rekuperator:

  • Električno vtičnico 220V
  • Vodnik (navadno 5 žilni kabel, denimo 2+2+1 (telefonski kabel)) preseka x0,6 mm2 od rekuperatorja do lokacije stenske regulacije, ponavadi v dnevni sobi v predsobi pri vhodu v hišo. Aparata NOVUS 300/450 in FOCUS 200 se z njim povežeta prek adapterja in priloženega UTP kabla.
  • Vodnik (2x vsaj 0,8 mm2) do kuhinje ali kopalnice za tipko s katero vključimo kratkotrajno maksimalno delovanje naprave, teh tipk je lahko poljubno veliko, vodniki pa se lahko vzporedno šivajo.
  • Odvod kondenza DN40

 

Bolj podrobno o lokaciji naprave.
Električni priključki in povezava za odvod kondenza.

Dovod zunanjega zraka v stavbo in odvod odpadnega zraka iz stavbe

Ker se po kanalih za dovod zunanjega zraka in odvod izrabljenega zraka pretaka zrak s temperaturo zunanjosti (pozimi lahko krepko pod ničlo), morajo biti le-te toplotno izolirane, da na zunanji strani ne prihaja do nastanka kondenza. Odvod zraka prek dimnika je mogoč samo, če je ta toplotno izoliran. Mesti, kjer kanala prideta na fasado, morata biti medsebojno dovolj oddaljeni, da izrabljenega zraka ne bi ponovno zajemali, po drugi strani pa kanala ne smeta biti predolga, saj to povečuje upor v ceveh. Kot idealna se tako izkaže postavitev naprave v kot hiše ter zajem in izpust vsak na svoji stranici hiše.
Cevi za zunanji zrak in odpadni zrak morata biti izdelani zrakotesno in pod naklonom stran od rekuperatorja, zato da morebitni kondenz ne teče v rekuperator. Prav tako je jasno tudi, da na mestu zajema zraka ne sme biti parkirišče ali kak drug izvor slabega zraka.

Bolj podrobno o povezavi rekuperatorja s fasado

Kje naj bosta razdelilni škatli za fleksibilne cevi?

Med razdelilnima škatlama in rekuperatorjem so 100 cm dolgi dušilci hrupa, ki so dokaj upogljivi in praviloma istega premera, kot so priključki na rekuperatorju in razdelilnih škatlah. Razdelilci naj bodo dovolj oddaljeni od vertikale oz. mesta, kjer fleksibilne cevi pridejo v prostor, da jih lahko razvrstimo (vse dovodne do ene škatle, vse odvodne do druge). Ponavadi je en meter več kot dovolj. Drugi razlog je ta, da bomo kasneje lahko vgradili dušilec zvoka v posamezno cev, če bo to potrebno.

Bolj podrobno o lokaciji razdelilnih škatel.
Bolj podrobno o povezavi rekuperatorja z razdelilnima škatlama.

Kje naj potekajo fleksibilne cevi DN75?

Nad AB pločo, v njej ali pod njo. Odločitev je odvisna od tega, kako daleč smo z gradnjo, in ali bomo imeli dovolj izolacije nad ploščami oz. spuščen strop. Za potek cevi in vgradnjo ohišij ventilov je potrebnih 8 cm izolacije nad ploščo oz. za vsaj 13 cm spuščen strop.

Če nimamo dovolj prostora, lahko uporabimo ploščate cevi dimenzij 110 x 55 mm in kapaciteto 60 m3/h, a je delo z njimi dražje in bolj zamudno.

Razpeljava cevi po zunanji strani stene, okoli objekta, je delikatna z vidika toplotnih mostov, porabi pa se tudi veliko več cevi, vendar je pri sanacijah včasih edina možna rešitev. Potrebno je zagotoviti, da je nad cevmi še vedno dovolj toplotne izolacije, vsaj 15 cm.

Bolj podrobno o razvodu fleksibilnih cevi.
Priprava prebojev za potek cevi.

Lokacija dovodov in odvodov zraka

Dovodi zraka so nasproti vratom in ni pomembno, na kateri višini je nameščen ventil. Ugodna je namestitev nad oknom, ker tam ne bo pohištva. Iz estetskega vidika je smiselno upoštevati simetrijo (nad oknom, vrati na balkon, na sredini stene …). Izrazito nepraktična, draga in zahtevna je namestitev v tla.

Odvodi zraka so prav tako nasproti vratom in vedno nekje pod stropom, iz estetskih razlogov prav tako simetrično nad oknom, na steno …

S tem ko bo ventil nameščen nasproti vrat, zagotovimo, da bo zrak enakomerneje prehajal po vsem prostoru – brez mešanja in brez mrtvih con – princip izpodrivnega prezračevanja. V istem prostoru naj ne bo tako dovodni kot odvodni ventil, saj to ni potrebno, hkrati pa nam poveča potrebno kapaciteto naprave in dimenzije razvoda.

Zrak prehaja iz »čistih« v »umazane« prostore preko odprtin v vratih ali zidovih. Vrata lahko spodrežemo za 7 – 8 mm, vanje namestimo prezračevalne rozete ali pa v zid vgradimo protihrupne zrako-prepustne elemente (v cev premera 100 mm).

V medsebojno povezanih dnevni sobi in kuhinji prav tako uporabimo načelo »izpodrivnega prezračevanja«. Odvode zraka namestimo v kuhinji nad kuhinjskimi omaricami (ne nad kuhalnikom, ampak v tlorisu vsaj 100 cm stran), dovode zraka pa v dnevni sobi čim bolj nasproti strani kot je kuhinja: na ta način dosežemo enakomerno in skoraj celotno izmenjavo zraka, tako je manj mešanja med svežim in izrabljenim zrakom.

Bolj podrobno o lokacijah dovodnih in odvodnih ventilov

Detajl dovoda in odvoda zraka iz prostorov

Dovodi zraka so tipično dimenzije DN100 mm, vstavijo se v ohišje ventila s priključkom za eno ali dve fleksibilni cevi, kar pomeni kapaciteto 30 ali 60 m3/h. V kuhinji imata (tipično dva) odvodna ventila filter, ki preprečuje kapljicam maščobe, da bi vstopile v razvod prezračevalnega sistema.

Odvodi zraka se lahko naredijo na enak način, le končni element je drugačen.

Kuhinjska napa

Te ne potrebujemo, saj bo v kuhinjah dovolj velik odvod zraka, da bo učinkovito odvajal vse vonjave. Temu kupci le težko verjamejo, ker nimajo tovrstnih izkušenj. Če vztrajamo pri kuhinjski napi, naj bo napa na obtok zraka s filtrom z aktivnim ogljem. Napa nikakor ne sme imeti odvoda direktno is stavbe! S tem bi porušili ravnovesje med dovedenim in odvedenim zrakom, povzročili bi velike toplotne izgube in neželjene pretoke tudi v času, ko napa ne deluje!

Bolj podrobno o vgradnji ohišij ventilov
Bolj podrobno o vgradnji ventilov v ohišja

Zemeljski prenosnik toplote (ZPT)

Zunanji zrak lahko poleti ohlajamo, pozimi pa predgrevamo z zemeljskim prenosnikom toplote, obstajata dva tipa: zračni in vodni. Priporočamo vodni ZPT, razlogov je veliko in so podrobno opisani v drugih poglavjih. Potrebujemo okoli 200 tm (po formuli: vsaj polovica maksimalnega volumna v tekočih metrih, vendar zanke ne smejo biti daljše od 100 tm), plastične tankostenske cevi za vodovod dimenzije ene cole (22 mm). To cev napeljemo na globini vsaj 150 cm okoli ali pred hišo v vsaj dveh zankah po cca 100 tm, lahko so tri zanke po cca 70 tm ali denimo 4 zanke po cca 50 tm. Cevi položimo v zemljo tako, da je med cevmi vsaj 50 cm prostora in da se rahlo dvigujejo proti hiši, tako da se zrak iz cevi lahko izloči na najvišjem delu (v hiši ob aparatu). Če cevi položimo v zemljo brez kamenja, potem jo obdamo kar s to zemljino. Če pa zemljina vsebuje ostre kamne, pa okoli cevi nanesemo najtanjši pesek (zrnatost 0-4 mm), da kak kos kamna ne bi predrl cevi. Cevi v strojnici povežemo skupaj: en konec zank na eno cev premera 22 mm, ki jo povežemo na en priključek v t.i. soledefrosterja, analogno tudi drugi konec zank na drugi priključek. Soledefroster je naprava z izmenjevalnikom toplote voda-zrak in vso hidravlično opremo, preko katere je speljan kanal za zunanji zrak pred vstopom v rekuperator. Povežemo jo z avtomatiko in cevi v zemlji napolnimo z antifrizom ali slano vodo. Na ta način bomo skoraj brez vložene energije zunanji zrak pozimi ogrevali, poleti pa ohlajali. ZPT ni obvezen element sistema, saj je precej drag, okoli dva tisočaka brez stroškov izkopa. Je pa pri pasivnih hišah dokaj pogosta rešitev.

Bolj podrobno o zemeljskem prenosniku

Dimenzije elementov razvoda

Samograditeljem bodo v pomoč mere posameznih elementov instalacije, zato prilagamo risbe ohišja ventila in razdelilnih škatel: Dimenzije elementov razvoda (PDF datoteka, 643kb)

Regulacija pretokov

Pretok zraka preko posameznega vodnika se določi tako, da se z dovodno ali odvodno rozeto fizično omeji pretok zraka. Prezračevalno napravo poženemo z normalno močjo (nekje na 50-60% nazivne zmogljivosti), vse rozete nastavimo na dokaj veliko odprtost, 1,5-2 cm (da bo skupni upor sistema po umerjanju manjši) in se lotimo meritev pretokov zraka. Za meritev potrebujemo anemometer s pokrivalom, ki prikrije dovodni oz. dovodni ventil in tako zajame ves zrak, ki potuje skozenj. Pokaže direktno izračunan volumen v m3/h. Brez anemometra volumenskega pretoka ne moremo ugotoviti.

Ker se z dolžino fleksibilnih cevi veča tudi upor in s tem zmanjšuje pretok, je smiselno začeti meritve pri bolj oddaljenih dovodih in nadaljevati proti bližnjim. Če te nato odpiramo, moramo še enkrat preveriti tiste, na katerih smo meritve opravljali najprej. Kuhinjske rozete s filtrom iz filca naj bodo maksimalno odprte. Pomembno je tudi, da je dovolj odvoda iz prostora, kjer sta pralni in sušilni stroj. Kar se tiče dovodov zraka, je zadostna količina (vsaj taka, kot je predvidena v projektu) najbolj bistvena v spalnih prostorih (15-20 m3/h na eno osebo!). Meritve pretokov, nastavitve in programiranje naprave naj izvede strokovnjak.