Prezračevanje starejših stanovanj in hiš v veliki meri poteka z naravnim prezračevanjem, skozi netesnosti v stavbnem ovoju in pohištvu. To prezračevanje ni idealno niti s komfortnega niti z energetskega stališča. Stalno odpiranje oken sicer rešuje akutne potrebe po večjem dovodu zraka, a pomeni nenadzorovan pretok, toplotne izgube in pozornost uporabnikov. Poleg tega v poletnem času omogoča vstop mrčesu. Pravilno prezračevanje z odpiranjem oken je takšno, da na vsako okno na stežaj opremo okno in ga po nekaj minutah zapremo. Tega iz praktičnih razlogov seveda nihče ne počne. Zato se v praksi dogaja, da so okna bodisi stalno zaprta bodisi so odprta na ventus. In tudi če bi redno odpirali in zapirali okna, bi se zračile le sobe, hodniki in sanitarni prostorih pa ne. Zamenjava starih, netesnih oken z novimi, bolj tesnimi, pa ponavadi prinese težave s povišano vlago in nevarnostjo nepopolnega zgorevanja v plinskih kotlih.

Tudi če kupite okno s »prezračevalnimi« odprtinami, te ne zagotavljajo volumensko kontroliranega prezračevanja, hkrati pa ni v stanovanju nikakršne naprave, ki bi zrak vlekla skozi celotno stanovanje, od čistih k umazanim prostorom. V sanitarijah in kopalnici imajo stanovanja vgrajene ventilatorje, ki jih vključimo, ko te prostore uporabljamo – le za kratek čas. Ko je ventilator vključen, poteka prezračevanje čez vse prostore v stanovanju, saj odvajanje zraka iz sanitarij vleče zrak iz bivalnih prostorov. V tem času kroži zrak po celotnem stanovanju, a so pretoki zraka neenakomerni – odvisno so odvisni od tega, v kolikšni meri so okna odprta in kako velike so reže v okenskih okvirjih (netesnost). Vgrajeni starejši ventilatorji so praviloma glasni, porabijo razmeroma veliko električne energije in niso narejeni za stalno obratovanje. Skratka, če se še tako trudimo, ne moremo zagotoviti stalnega in enakomernega gibanja zraka po celotnem stanovanju.