Prezračevalne naprave so izjema na tem področju, saj je izvedba zelo enostavna, manjše napake pa se dajo še pravočasno odpraviti. Zato jih lahko po naših navodilih in s strokovno podporo izvede inštalater, ki na objektu izvaja druge instalacije.
Najlažje se učimo na napakah, zato jih kar takoj omenimo, da jim ubežite še preden se pojavijo. Te napake se sicer ne dogajajo le samograditeljem, ampak celo zelo izkušenim projektantom in izvajalcem:
Te napake bodo pomagali preprečiti napotki v nadaljevanju. Najprej si moramo na papirju (in nato na objektu, ko je zgrajen) zamisliti, kakšni so potrebni pretoki zraka po prostorih in kje bodo nameščeni elementi sistema. Iz tega bo izhajal seznam potrebnega materiala.
Pri vrstnem redu izvajanja instalacij naj ima prezračevanje rezervirano prvo mesto, torej naj se izvaja pred vsemi ostalimi instalacijami, ali takoj za kanalizacijo! Razlog je enostaven: vodniki za zrak so velikih dimenzij in se zelo težko umikajo drugim instalacijam, medtem ko so vodniki za druge instalacije manjših dimenzij in se veliko lažje umikajo cevem za prezračevanje. Prezračevanje se lahko naredi tudi kot zadnje, če smo vse dobro premislili in drugi izvajalci pustijo zadosten prostor za normalno izvedbo.
Da bi vedeli kaj dimenzionirati, si najprej odgovorimo na vprašanje, kaj zajema prezračevalni sistem? To so naslednji elementi:
Upoštevali smo, da gre za novo enodružinsko hišo – pri stanovanjih in sanacijah je zadeva podobna, razlikujejo se detajli (po navadi pa je tam največji problem, kje peljati kanale za zrak).
V vsak prostor, kjer bodo stanovalci spali, je potrebno projektirati 30 kubičnih metrov zraka na uro za vsako osebo, torej:
Iz vseh prostorov, kjer nastajajo vonjave ali vodna para, je potrebno zrak odvajati:
Rekuperator je prezračevalna naprava, ki jo je smiselno umestiti v tehnični prostor oz. kurilnico, idealno v kleti. V kurilnici je na voljo tudi toplotna energija ali hlad, ki ju lahko uporabimo za dogrevanje ali dohlajanje zraka. V vsakem primeru mora biti rekuperator nameščen v prostoru, kjer temperatura ne pade pod 10 °C, do naprave pa moramo enostavno dostopati s sprednje strani zaradi menjave filtrov.
Razdelilne komore lahko pritrdimo na strop, rekuperator pa pod njega, tako da nam pri normalni višini stropa ostane pod napravo še 1m višine, na primer za pralni stroj.
Predvsem zato, ker podstrešje ponavadi ni ogrevano (čeprav mogoče je v toplotnem ovoju), namestitev rekuperatorja tam ni primerna.
Rekuprator mora v večetažnih hišah biti v istem prostoru kot vertikala (tipično dimenzij 90 x 25 cm), ki je edini tlorisni prostor, ki ga bomo porabili za namestitev prezračevalnega sistema.
Potrebni priključki za rekuperator:
Ker se po kanalih za dovod zunanjega zraka in odvod izrabljenega zraka pretaka zrak s temperaturo zunanjosti (pozimi lahko krepko pod ničlo), morajo biti le-te toplotno izolirane, da na zunanji strani ne prihaja do nastanka kondenza. Odvod zraka prek dimnika je mogoč samo, če je ta toplotno izoliran. Mesti, kjer kanala prideta na fasado, morata biti medsebojno dovolj oddaljeni, da izrabljenega zraka ne bi ponovno zajemali, po drugi strani pa kanala ne smeta biti predolga, saj to povečuje upor v ceveh. Kot idealna, se tako izkaže postavitev naprave v kot hiše ter zajem in izpust vsak na svoji stranici hiše.
Cevi za zunanji zrak in odpadni zrak morata biti izdelani zrakotesno in pod naklonom stran od rekuperatorja, zato da morebitni kondenz ne teče v rekuperator. Prav tako je jasno tudi, da na mestu zajema zraka ne sme biti parkirišče ali kak drug izvor slabega zraka.
Med razdelilnima škatlama in rekuperatorjem so 100 cm dolgi dušilci hrupa, ki so dokaj upogljivi in praviloma istega premera, kot so priključki na rekuperatorju in razdelilnih škatlah. Sodobne razdelilne škatle že vsebujejo dušilne elemente, zato se dodatni dušilci hrupa namestijo opcijsko. Razdelilci naj bodo dovolj oddaljeni od vertikale oz. mesta, kjer fleksibilne cevi pridejo v prostor, da jih lahko razvrstimo (vse dovodne do ene škatle, vse odvodne do druge). Ponavadi je en meter več kot dovolj. Drugi razlog je ta, da bomo kasneje lahko vgradili dušilec zvoka v posamezno cev, če bo to potrebno.
Nad AB pločo, v njej ali pod njo. Odločitev je odvisna od tega, kako daleč smo z gradnjo, in ali bomo imeli dovolj izolacije nad ploščami oz. spuščen strop. Za potek cevi in vgradnjo ohišij ventilov je potrebnih 8 cm izolacije nad ploščo oz. za vsaj 13 cm spuščen strop.
Če nimamo dovolj prostora, lahko uporabimo ploščate cevi dimenzij 110 x 55 mm in kapaciteto 60 m3/h, a je delo z njimi dražje in bolj zamudno.
Razpeljava cevi po zunanji strani stene, okoli objekta, je delikatna z vidika toplotnih mostov, porabi pa se tudi veliko več cevi, vendar je pri sanacijah včasih edina možna rešitev. Potrebno je zagotoviti, da je nad cevmi še vedno dovolj toplotne izolacije, vsaj 15 cm.
Dovodi zraka so nasproti vratom in ni pomembno, na kateri višini je nameščen ventil. Ugodna je namestitev nad oknom, ker tam ne bo pohištva. Iz estetskega vidika je smiselno upoštevati simetrijo (nad oknom, vrati na balkon, na sredini stene …). Izrazito nepraktična, draga in zahtevna je namestitev v tla.
Odvodi zraka so prav tako nasproti vratom in vedno nekje pod stropom, iz estetskih razlogov prav tako simetrično nad oknom, na steno …
S tem ko bo ventil nameščen nasproti vrat, zagotovimo, da bo zrak enakomerneje prehajal po vsem prostoru – brez mešanja in brez mrtvih con – princip izpodrivnega prezračevanja. V istem prostoru naj ne bo tako dovodni kot odvodni ventil, saj to ni potrebno, hkrati pa nam poveča potrebno kapaciteto naprave in dimenzije razvoda.
Zrak prehaja iz »čistih« v »umazane« prostore preko odprtin v vratih ali zidovih. Vrata lahko spodrežemo za 7 – 8 mm, vanje namestimo prezračevalne rozete ali pa v zid vgradimo protihrupne zrako-prepustne elemente (v cev premera 100 mm).
V medsebojno povezanih dnevni sobi in kuhinji prav tako uporabimo načelo »izpodrivnega prezračevanja«. Odvode zraka namestimo v kuhinji nad kuhinjskimi omaricami (ne nad kuhalnikom, ampak v tlorisu vsaj 100 cm stran), dovode zraka pa v dnevni sobi čim bolj nasproti strani kot je kuhinja: na ta način dosežemo enakomerno in skoraj celotno izmenjavo zraka, tako je manj mešanja med svežim in izrabljenim zrakom.
Dovodi zraka so tipično dimenzije DN125 mm, vstavijo se v ohišje ventila s priključkom za eno ali dve fleksibilni cevi, kar pomeni kapaciteto 30 ali 60 m3/h.
Odvodi zraka se lahko naredijo na enak način, le končni element je drugačen. V kuhinji imata (tipično dva) odvodna ventila filter, ki preprečuje kapljicam maščobe, da bi vstopile v razvod prezračevalnega sistema.
Kuhinjska napa
Te ne potrebujemo, saj bo v kuhinjah dovolj velik odvod zraka, da bo učinkovito odvajal vse vonjave. Temu kupci le težko verjamejo, ker nimajo tovrstnih izkušenj. Če vztrajamo pri kuhinjski napi, naj bo napa na obtok zraka s filtrom z aktivnim ogljem. Napa nikakor ne sme imeti odvoda direktno is stavbe! S tem bi porušili ravnovesje med dovedenim in odvedenim zrakom, povzročili bi velike toplotne izgube in neželjene pretoke tudi v času, ko napa ne deluje!
Samograditeljem bodo v pomoč mere posameznih elementov instalacije, zato prilagamo risbe ohišja ventila in razdelilnih škatel: KMALU
Pretok zraka preko posameznega vodnika se določi tako, da se z dovodno ali odvodno rozeto fizično omeji pretok zraka. Prezračevalno napravo poženemo z normalno močjo (nekje na 50-60% nazivne zmogljivosti), vse rozete nastavimo na dokaj veliko odprtost, 1,5-2 cm (da bo skupni upor sistema po umerjanju manjši) in se lotimo meritev pretokov zraka. Za meritev potrebujemo anemometer s pokrivalom, ki prikrije dovodni oz. dovodni ventil in tako zajame ves zrak, ki potuje skozenj. Pokaže direktno izračunan volumen v m3/h. Brez anemometra volumenskega pretoka ne moremo ugotoviti.
Ker se z dolžino fleksibilnih cevi veča tudi upor in s tem zmanjšuje pretok, je smiselno začeti meritve pri bolj oddaljenih dovodih in nadaljevati proti bližnjim. Če te nato odpiramo, moramo še enkrat preveriti tiste, na katerih smo meritve opravljali najprej. Kuhinjske rozete s filtrom iz filca naj bodo maksimalno odprte. Pomembno je tudi, da je dovolj odvoda iz prostora, kjer sta pralni in sušilni stroj. Kar se tiče dovodov zraka, je zadostna količina (vsaj taka, kot je predvidena v projektu) najbolj bistvena v spalnih prostorih (15-20 m3/h na eno osebo!). Meritve pretokov, nastavitve in zagon naprave naj izvede strokovnjak.
Da lahko, po naših navodilih. Samogradnja je zakonsko dopuščena, vendar pa le polaganje cevi. Montažo aparata, meritve ter testiranje mora opraviti pooblaščena oseba, naši monterji.
Prezračevalne naprave in sistemi se med seboj kar dosti razlikujejo, zato je pomemben dober premislek pred odločitvijo. Prav zato, smo izdali brošuro »Vse o prezračevanju«, ki vam jo natisnjeni obliki lahko brezplačno pošljemo na vaš naslov, lahko pa si jo ogledate tudi tukaj: https://prezracevanje.si/wp-content/uploads/PDFs/Brosura-Vse-o-prezracevanju-2-izdaja.pdf
Na osnovi vaših načrtov (tlorisov) vam brezplačno izdelamo razrez volumnov po posameznih prostorih in natančen popis materiala s ponudbo!
Smo specializirani za področje prezračevanja z rekuperacijo, imamo preko 30 let izkušenj, sodelovali smo pri prvih in najpomembnejših pasivnih stavbah v Sloveniji, nudimo strokovno-tehnično pomoč na najvišji ravni.
O NAS
Smo specialisti za področje prezračevanja z rekuperacijo in slovenski kompetenčni center za prezračevalne naprave z rekuperacijo Paul ter uradni distributer proizvodnega programa podjetij: PAUL GmbH iz Nemčije in ZEHNDER AG iz Švice. Nudimo vrhunske rekuperatorje ter tehnično in logistično pomoč v vseh fazah razvoja investicije.
PRODAJNI SALON
KONTAKT
