Dovodni ventili so lahko nameščeni na katerikoli višini, tudi v tleh (čeprav je to najdražja in najbolj komplicirana možnost).
Odvodni ventili naj bodo nameščeni v stropu ali visoko v steni; če imamo v hiši galerijo, je priporočljivo nekje na stropu le-te prav tako urediti odvod zraka (30 – 60 m3/h), saj je izrabljen zrak toplejši in se dviguje.
Kuhinjske rozete naj bodo prav tako nameščene v stropu ali visoko v steni, in ne neposredno nad štedilnikom, da se imajo para in maščobe čas nekoliko razredčiti, preden jih zajamemo.
Vedno je potrebno imeti v mislih, da naj bodo lokacije take, da zagotavljajo čim bolj izpodrivno prezračevanje. Če bo v sobi dovodni ventil in jo bo zrak zapuščal pod vrati, naj bo ventil čim dlje od vrat, torej na drugi strani sobe. Tako bo zrak enakomerno potoval čez cel prostor in ne bo mrtvih rokavov.
V vsakem prostoru naj bo le en ventil – dovodni ali odvodni. Če bi v vsaki sobi hoteli izenačiti dovod in odvod, bi se skupni volumen in potrebna kapaciteta naprave in razvoda podvojili, učinek prezračevanja pa ne bi bil bistveno drugačen. Izjema pri tem pravilu sta medsebojno povezani dnevna soba in kuhinja, in prostori, ki bodo zrakotesno ločeni od ostalega objekta (klet, redko uporabljena mansarda, itd …)
Ventili naj bodo na mestih, kjer ne bodo v napoti pohištvu – namestitev na ali pod strop je torej smiselna tudi iz tega vidika.
Iz estetskih razlogov je smiselno ventile locirati simetrično – na okno, steno, kot, …
V praksi se pogosto izkaže, da je zaradi treh zgoraj omenjenih kriterijev idealna namestitev simetrično nad okno ali balkonska vrata.
Stropni ventili (posebej to velja za dovodne) naj ne bodo manj kot 40 cm od stene, saj na njej lahko nastane črn madež, ker vanjo naletavajo prašni delci, ki jih ni zadržal filter.
