Preden pride zrak do rekuperatorja, ga lahko ohladimo (in pozimi ogrejemo) z zemeljskim prenosnikom toplote, bodisi zračnim, bodisi vodnim, ki je bolj priporočljiv. Zrak se v menjalniku toplote voda – zrak (dejansko glikol, ki ima temperaturo zemljine – okoli 12-15 stopinj C), ki je del t.i. sole defrosterja ohladi iz denimo zunanjih 32 stopinj C na okoli 23 stopinj C in gre tako ohlajen v rekuperator, kjer ga še naprej pohladi rekuperator, seveda če je odpadni notranji zrak pod to temperaturo (ko imate denimo vklopljeno klimatsko napravo). Ta način ohlajevanja daje nižje, bolj ugodne temperature dovodnega zraka. Vlaga, ki prihaja v hišo, pri takih pogojih (okoli 30 stopinj zunanji zrak, okoli 15 stopinj temperatura tekočine) le delno kondenzira, do močne kondenzacije navadno ne prihaja. To pomeni, da bo dovodni zrak sicer zagotovo nižje temperature, a bo kljub kondenzaciji imel višjo relativno vlažnost kot zunanji zrak, kar pomeni, da bo tudi v hiši višja relativna vlažnost kot zunaj. To večino časa ni problem, ko pa je tudi zunaj vlažnost zraka visoka, pa je možno, da s to storitvijo ne bomo nezadovoljni. Temu načinu ohlajevanja pravimo tudi pasivno hlajenje.
Če imamo v mislih ohlajanje zraka z drugim virom, toplotno črpalko, potem si oglejmo drugi način hlajenja zraka, ki poteka za rekuperatorjem, nikakor ne pred njim.
To je ohlajevanje z neko napravo, ki dobavlja stalen hlad na aktiven način, po navadi preko klimatske naprave oziroma toplotne črpalke. Ta vir hladu dovedemo za rekuperatorjem, tako da namestimo prenosnik toplote (s katerim lahko pozimi zrak tudi grejemo) med rekuperatorjem in razvodom zraka v prostore. Ta način za razliko od prej opisanega vedno zagotavlja zadostno razvlaževanje zraka. Razvlaževanje, oziroma aktivno hlajenje zraka je nujno potrebno, ko imamo denimo stensko hlajenje, ki povečuje relativno vlažnost in ga brez aktivnega razvlaževanja ne smemo aktivirati.
Ta način pohlajevanja zraka bo poleti sicer znižal vlažnost dovedenega zraka, ne bo pa bistveno ohladil prostorov, saj je moč takega hlajenja omejena z volumnom pretoka zraka in je med 2-3 kW, oziroma pol manj, saj se polovica hladu izgubi v razvodnem sistemu. Pomembnejši učinek na hlajenje bi imel tak način le v pasivnih hišah, kjer so majhne moči ogrevanja in hlajenja dovolj velike za minimalne potrebe pasivne hiše. V takem primeru razvodne kanale toplotno izoliramo in preko njih grejemo in hladimo celoten objekt.
Če hočemo učinkovito ohladiti prostore, je boljša rešitev običajna split klimatska naprava, ki bo hitreje in z večjo močjo rešila problem konice, ki je pri ohlajevanju (za razliko od ogrevanja) najbolj aktualna.
V načelu pravilno projektirane hiše (zaščita proti soncu, lokacija oken, toplotna zaščita, toplotna masa…) ne potrebujejo aktivnega hlajenja, zadostujejo pasivne tehnike: odpiranje oken ponoči in zemeljski prenosnik toplote.
